Če je to sebičnost, potem z lahkoto sprejmem to oznako

“Obljubi mi, da ne boš nikoli pisala o meni,” si rekel, ko sva stala na parkirišču pred tvojim blokom, se poslavljala in čakala taksi, da me odpelje na letališče. To je bilo takrat, ko sem odhajala v Italijo. 
Zdaj kršim to obljubo. Pa saj ti pravzaprav sploh nič nisem obljubila, veš, da nikoli nisem rada dajala obljub. Rekla sem samo, “prav.” Šteje to kot obljuba? Zame očitno ne. Pa saj mi ne moreš zameriti, da želim to obdobje izliti na papir. Marsikaj mi lahko zameriš, tega pač ne. Ne moreš mi zameriti, da želim ohraniti spomin. Veš, da sem od nekdaj bila sebična, zato sva se tako ujela. In zdaj sebično pišem o tebi in sebi, kljub temu, da sem ti po tvojem dala obljubo, da tega nikoli ne bom storila.

Pišem, ker želim živeti, tudi potujem zato. Vedel si, da ne moreš nič narediti, da takrat ne bi odšla živet v Italijo ali leto prej v Porto. Takrat si mi očital, kako sem egoistična, pa saj veš, da me to ni niti malo prizadelo. Niti me ne prizadene, ko me ljudje po ovinkih sprašujejo po tistih nekih začrtanih smernicah, ki naj bi jih do zdaj že imela izdelane. Pa ko me sprašujejo, kdaj si bom ustvarila družino, da bi bil že čas, ker “saj veš, nisi več rosno mlada za te zadeve.” Kot da bi bila partner in kredit za hišo nekaj tako zelo samoumevnega, da če tega dvojega nimaš, je že nekaj narobe s tabo. No ja, nič od tega nimam, še vedno menim, da sem rosno mlada in srečna sem tudi. Ljudje mi potem pravijo, da me je strah. Ampak mene ni strah, jaz si želim samo živeti in kdaj pa kdaj kam pobegniti. Tja, kjer me nihče ne pozna.

Veš, včasih se zbudim ob dveh ponoči, preveč stvari mi roji po glavi in grem na nočni sprehod po mestu. To me pomiri. Ali pa se kar tako odločim, da želim ponoči pohajkovati po mestu, ker mi je ponoči mesto pač najlepše. Šele v zgodnjih jutranjih urah, ko se vse umiri, resnično začutim njegov utrip. Svojega tudi. Spet drugič se odločim, da želim pisati knjigo (čeprav vem, da je verjetno nikoli ne bom dokončala), se zaklenem v stanovanje za več kot teden dni in me nihče ne vidi in ne sliši. Ko sem želela izkusiti življenje v tujini, sem pač spakirala in šla. Ko sem želela na oddih dlje od Hrvaške, sem pač šla. In veš, kako zelo rada dam telefon na airplane mood, medtem ko se tistih nekaj ur, ali pa kar cel dan, posvečam jogi.

To lahko poimenujeva sebičnost, lahko pa nehava komplicirati in pač to poimenujeva svoboda. Ta svoboda me včasih stane nekaj živcev, to z lahkoto priznam. Priznam, da se včasih sprašujem, zakaj še vedno iščem izzive, zgodbe, avanture. Mogoče bi bilo mirno življenje v dvoje, ven iz mestnega vrveža to, kar bi zdaj potrebovala. Ponavadi se mi to zgodi, ko me kakšna situacija povsem razoroži. Nazadnje je bilo to na železniški postaji v Neaplju, kjer se je zgolj par korakov stran od mene zgodil incident, ko so pretepli in oropali starejšega moškega, nepridipravi pa v naglici, da se izognejo policiji in varnostnikom, zleteli mimo mene. Takrat sem se v tisti sekundi želela teleportirati nazaj v domače okolje. To so trenutki, ki me pripravijo do tega, da se začnem spraševati o vsem skupaj in malo za brez veze komplicirati svoje življenje. Teh situacij ni veliko, in ko se čez čas pomirim, vem, da je to pač moje življenje, da ga tako živim in da mi je tako všeč. In če je to sebičnost, potem z lahkoto sprejmem to oznako. 

In če sem sebična sedaj, ko pišem te vrstice, moraš vedeti, da pišem, ker želim živeti pa zato, da ne pozabim. Da se spominjam in da naju kot zgodbo ohranim. Kot nek delček moje celote. In zato, ker je to eden izmed smislov mojega življenja. Iz spominov, dogodkov, ljudi in nasploh vsega kar me obdaja, želim ustvariti zgodbo. Zase? Ja, zase. Ne vem še točno kaj si pravzaprav želim, ker si velikokrat želim preveč stvari naenkrat, zagotovo pa vem, da si želim svobode in pisanja.

Vem tudi, da se ob trenutkih, kot je bil tisti na železniški postaji, spet spomnim, da sem živa in da dokler lahko, naj ustvarjam še naprej, naj potujem še naprej, naj svoje telo in um ob jogi krivim in zvijam še naprej. Charles Bukowski bi rekel: “Find what you love and let it kill you.” Mislim, da se s starim perverznežem kar strinjam. Karkoli nas lahko pogubi, zato zase zbiram stvari, ki so zabavne in ki jih imam rada.

Spominjam se dneva, ko sva se poslovila in spominjam se vseh tistih mesecev v tujini, vseh potovanj in vseh ljudi. Vedela sem takrat in vem zdaj, da jih ne bi zamenjala za nič na svetu. In če sem zaradi tega izgubila nekaj, kar se je tebi zdelo, da ne bi smela izpustiti iz rok … ti zdaj še enkrat povem, da drugače (še) ne znam in da drugače niti ne želim.