Kako poimenuješ globoko naklonjenosti, ki jo moraš nadzorovati? Ljubezen zagotovo ne

Včasih raje pišem o tebi, kot da bi pisala tebi. Še zdaj poskušam ugotoviti, zakaj to delam. Ker sem slabič in si ti ne upam več pisati, ali ker nisi vreden, da bi se skupaj z mano spominjal vseh tistih dni? 

Zdaj vem, da sva bila slabiča oba. Preprosto zato, ker si nisva upala. Ker sva raje ostajala na distanci, kot da bi se vrgla v vrtinec občutij. Pa kaj, če bi s tem malo ranila koga drugega. Učili so me, da moraš najprej poskrbeti zase, za svojo srečo. Pa poglej sedaj, kaj sem naredila. Kaj sva naredila. Postavila sva si distanco. Bila sva moralna, zadržana. Tako sva se držala nazaj samo zato, da ne bi ranila drugih, ne meneč se za to, da sva s tem najbolj ranila drug drugega. Zadajala sva si bojne rane. Drug drugemu. Vsak sebi. Samo zato, da sva v okolici lahko obstajala. Ker nisva želela dopustiti, da bi se okolica vtikala v naju. Kakšna slabiča. Koliko sva dala na besede drugih. Na tiste, ki so bili vpleteni v to in tudi na tiste, ki niso bili. Pod pretvezo morale in nekega sočutja do drugih, sva se skrivala za masko in hinavila pod prisiljenimi nasmeški.

Ko sva bila v družbi, sva hlinila nasmeške in se izogibala očesnemu stiku. Te narejene nasmeške, ki so tako zelo očitno umetni, sem vedno sovražila. Oseba, ki se tako očitno narejeno smehlja, nima potrebe po tem, da bi omilila nasmeh, ga zavila v celofan in poskušala zdeti se pristno. Želi si, da njen nasmeh očitno pokaže prezir, ki ga v trenutku čuti. To kar najbolj sovražim, znam popolno zaigrati. Čudno, kajne, kako zelo sva bila pripravljena popuščati.
Bila sva uglajena kot vedno. Zadržano, elegantno sva se vedla drug do drugega, včasih celo hladno. To je bilo obnašanje, ki sva se ga naučila. Ko pa sva ostala sama, sva se sama sebi zdela bedasta in spraševala sva se, zakaj.
Neštetokrat sva se vprašala, zakaj. Ko na to nisva imela zadovoljujočega odgovora, sva poskusila s kako? Kako sva pristala tu? Kako sva dopustila to? To, da naju ima okolica tako pod kontrolo. Šele zdaj mi je jasno, da sva se imela tudi pod samokontrolo. Nobena okolica naju ni imela tako pod kontrolo, kot sva imela sama sebe. Ne more te imeti, če ji tega ne dopustiš. In midva ji tega res nisva dopuščala. Nisva poznala naključij in napak. Vse je bilo že tako naučeno, staktizirano in premišljeno, da nama je ostal samo še samonadzor. Kloniš pod pritiski in se streš. Kaj se stre, srce ali um? Skupaj sva bila v tem, a bitke sva bojevala vsak po svoje. Med štirimi stenami vsak zase.

Klonila sva pred okolico in pred lastnimi avtokratskimi načeli, pred lastno perfekcijo in samonadzoru. Tako sva se navadila na to, da primeža okolice in lastnih okov niti nisva več čutila. Kako patetično.

Pa saj ni važno. Tako kot nisva bila važna midva. Zato ti ne pišem več, ker nikoli nisva bila midva.

Zdaj samo še pišem.