Ampak saj sploh ne marava kremšnit

Nikoli nisva bila navaden par. Našla sva se pomotoma, včasih sem verjela, da se sploh ne bi smela najti. Želela sem odgovore od vesolja, zakaj sta se dve tako podobno misleči osebi morali najti, zaplesti in vzdrževati to gorečo evforijo. Sva samo dve nezaupljivi, cinični osebi, ki sta se tako lepo dopolnjevali v najbolj zapletenih zadevah. Na začetku sem te oboževala, kovala v zvezde. S svojimi besedami in prepričanji si vedno zanetil neko posebno iskrico v meni, ki je vse do konca tlela le zate. Dve tako podobni osebi se nikoli ne bi smeli zaplesti v ljubezensko razmerje … Ali pač?

Občudujem najine pogovore, vse najine dvoboje. Vedno si znal pritisniti na vse moje gumbe. Tiste ta nagajive in tiste, ki so mi v glavi sprožili cel miselni proces. Občudovala sem najine večere, ki so se nenamerno spremenili v filozofske debate, zaključili pa med rjuhami. Popestrila sva jih z vinom in kakšno cigareto, medtem ko so se v ozadju znova in znova vrteli Cigarettes after sex. In oh, kako sva se zabavala ob dejstvu, da ime skupine tako ironično sovpada z najinimi večeri.

Rada se vračava v preteklost, na tisto prireditev, kjer sva se prvič spoznala in je dejansko pomenila začetek najinih skupnih večerov. 

“Ne vem, ali bi ravno rekla, da verjamem vanje. Na nek način si želim verjeti, da je to pravilen način upora. Da je to nekaj, kar bo spremenilo dogajanje okoli nas. Po drugi strani pa se mi zdi preveč ironično vse skupaj. Preveč ironična mi je slika mladih tam zunaj na vseh teh protestih, ker se mi zdi, da bore malo kot posamezniki naredijo za to, kar tako glasno in agresivno zahtevajo od vlad in velikih korporacij.” 

Gledaš me s tistimi rjavimi očmi in temnimi trepalnicami, ko ugotovim, da levo od mene z nasmeškom na ustih prisluškuješ mojemu odgovoru na znankino vprašanje. Zardim in se želim potuhniti. Ti pa popolnoma brezbrižno pristopiš in preveč zainteresirano rečeš: “Zanimivo, nadaljuj.” 
Ni se mi zdelo, da se bo vprašanje moje znanke in moj odgovor razvil v takšno debato. Tega si nisem niti želela. Sploh pa ne s tabo. A kasneje sem bila srečna, da se je. Ti pa tudi. Tako sva se spoznala, ti pa si, kot si mi večkrat navrgel, v meni videl mlado različico sebe. Oba ograjena z visokimi zidovi, ker je zaupanje v ljudi pač splahnelo. Prezirava vse kar je bio in eko, pa ne zato, ker ne bi marala bio zelenjave, ampak zato, ker ne verjameva, da je to, kar nam Lidl prodaja res bio. Najin hudomušen in skrajno ciničen humor pa je pripomogel k temu, da sva nevede popolnoma zrušila zidove okoli sebe in se tako z največjo lahkoto predajala skupnim uram, katere sva si namenjala.

“Ne vem, ne pravim, da za vse to niso krive vlade in velike korporacije. Seveda so. Mediji nam vzbujajo slabo vest zaradi plastičnih vrečk in slamic. Trkajo na naša vrata in nam govorijo, kako slabi smo ljudje, kako naš planet zaradi naše nespoštljivosti drvi proti uničenju. Pozabljajo pa na tiste velikane. Zato dam v tem primeru prav vsem tistim, ki so zunaj na ulicah ob transparentih tako glasni. Po drugi strani pa bi vsakega posameznika rada vprašala, kaj tudi sam naredi za lepši jutri? Se odreka plastičnim vrečkam in slamicam? Ima vsakih nekaj mesecev najnovejši telefon in nova oblačila ali ne? Če vidi smet na tleh, jo pobere ali je zaradi buljenja v telefon niti ne vidi? Zgolj to. Rada bi samo, da se prej pomete pred lastnim pragom, preden se začne kazati s prsti na druge. In naj ti še enkrat zagotovim, da se z njimi strinjam, ampak rada bi, da bi, preden povzdigneš glas, tudi sam deloval v tej smeri. Če tega ne počneš, potem po mojem nimaš pravice do nekih javnih stavk.”

Pogledam te, še vedno se mi smehljaš. Sama malo stišam glas in nadaljujem: “Sicer pa tako ali tako včasih ne vem več, kaj sploh misliti. In kako misliti. Ob poplavi neštetih mnenj, prepričanj in novih revolucionarnih razkritij neštetih prevar, se mi zdi, da je težko sploh še racionalno razmišljati. Težko je vedeti, kaj je dandanes sploh prav oz. razumsko. Hitro se izgubiš. Danes ti pravim to, jutri že mogoče, da bom čisto nehote spremenila mnenje.” 
Ko to izrečem, se ti zazrem v temne oči in čisto nekontrolirano se zasmejim, ob tem pa izustim: “Včasih se sama sebi zdim nekonsistentna, malo labilna, drugič spet trdna kot kamen. Kakorkoli, zdi se mi, da obstajajo določene vojne, ki jih ne moreš na noben način dobiti.”
Pri tem ti namignem, da bi ta zadnji stavek potreboval širšo obravnavo, ki bi terjala vsaj še tri kozarce vina, enako število čik pavz in nekaj dodatnih ur. Prav tako ti jasno povem, da mislim, da danes pač ni ta dan.

Kako zelo sem se motila.

Niti opazila nisem, kdaj sva kar naenkrat ostala sama. Nisem opazila, kdaj si mi natočil kozarec vina in nisem opazila, kdaj si zvil dve cigareti in me povabil ven da ju skadiva. S tabo je čas vedno hitro mineval. Prehitro.

Potem pa sem se začela spraševati, ali sem s tabo prehitro odrasla. Če se znava sprostiti in odklopiti od vseh teh resnih tem, katere so večinoma tvoja služba, moja pa, no ja, hobi in zabava. Zdi se, ko da se včasih ne bi znala pogovarjati o brezpredmetnih stvareh. Ko da ne bi znala biti navaden par. Čeprav nihče ob nas ne pozna definicije “navadnega”. Spraševala sem se, zakaj mi najini, na videz, dolgočasni večeri pomenijo toliko več kot žurke, ki se odvijajo v Cvetličarni nasproti ceste. Spraševala sem se, zakaj mi bolj ugaja s tabo na sobotni večer brati  “Kaj je populizem,” kot da bi se dobila z nekimi znankami in se z njimi pogovarjala o faksu, vremenu, nakupovanju. Zdelo se mi je, da sem si zaželela, da bi tudi midva med poletjem za konec tedna odšla na izlet na Bled in se slikala ob kremšnitah, namesto da sva se tisto avgustovsko jutro zbudila ob desetih in še do dvanajstih s tvojim psom zabušavala. Potem si ti delal, jaz pa tudi. Zvečer sva skočila na enourni sprehod, skuhala večerjo in medtem ko sem se zvijala na joga matu si mi do podrobnosti predstavil vprašanja, ki jih boš zastavil sogovorniku in upal, da se debata razvije v tebi željeno smer. Povprašal si me za mnenje, ko sem ti ga podala, sva vse predebatirala, in tako nekako ob kozarčku vina zaobjela še zadnje misli tistega večera.

Večer se je prevesil v noč, zaspal si okoli pol treh zjutraj. Sama pa sem tisto avgustovsko noč na balkonu tvojega stanovanja ugotovila, da nikoli ne bova par, ki se fotografira ob kremšnitah ali drugih znamenitostih mesta in z raznimi heštegi to objavlja na Instagram.
Če bi želela, bi lahko bila tudi to, pa sem se mogla spomniti, da itak ne marava kremšnit, ti pa Instagrama niti nimaš.