Včasih se izgubim v ljudeh

Opazujem ga med njegovim delom. Opazujem ga doma in takrat, ko je na delu. Doma, takrat ko je vse še v povojih, ko svoje ideje meče na plano, jih preoblikuje, brusi in nad njimi bdi dolgo v noč in potem, ko stoji tam pred vsemi in z vso svojo vznesenostjo pripoveduje o svojih magičnih stvareh. Takrat ga opazujem iz prve ali zadnje vrste. Nikoli nisem nekje na sredini. Sovražim biti na sredini. Vedno sem raje bila med prvimi ali med zadnjimi, vmesno stanje me ne zanima. Nikoli me ni. Ne prenesem medlosti, gneče, barvitosti. To ni zame. Vidim črno ali belo, to mi od nekdaj pravi tudi že mama. Pravijo mi, da svet ni zgolj črno-bel. Toliko se imam še za naučiti. 

Ko sva doma, ga po navadi opazujem iz kavča ali postelje. Odvisno kje dela. Če v dnevni sobi, potem ga zavita pod odejo opazujem iz kavča. Če dela v spalnici pa iz postelje. V obeh primerih sem tudi sama sredi dela, ali pišem ali pa berem. Nekateri mi boste oporekali, češ da to sploh ni delo, zame je.

Ni pomembno, kaj delam, vedno, ko vidim, da ga odnese, skupaj z njim odnese tudi mene. Preneham z vsem in ga opazujem. Rada opazujem ljudi, še posebej njega. Gledam ga, kako sedi na stolu, se sklanja nad mizo, na kateri so časopisi, knjige, računalnik z odprtimi vsaj petimi zavihki, skodelica kave. Ugotovila sem, da po navadi ob delu pije kavo ali pivo, odvisno od razpoloženja. Pivo pije takrat, ko je delo, ki ga opravlja lahkotnejše kot po navadi. Kavo pije takrat, ko želi ostati popolnoma osredotočen, takrat, ko ne ve kako dolgo bo pokonci. Takrat, ko je malo razdražen pije kavo, pa takrat, ko želi za vsako ceno dokončati delo.

Z menoj pa pije vino. Jaz ne maram piva, čeprav ga tu pa tam pijem. Po navadi takrat, ko sem naveličana vsega in ne vem več, kaj bi naročila. Drugače vedno naročim gin tonic, Sauvignon ali navadno americano.

Danes ima na mizi skodelico kave. Torej, bo delal, dokler ne bo delo dokončano. Ura je 23.45. Kavo je že skoraj popil, to vem, ker vidim, kako zelo nagne skodelico, ko si jo ponese k ustom. Verjetno je bil zadnji požirek. Potem pogleda v zaslon računalnika, naredi dva klika in že vzame v roko pisalo in si nekaj zapiše na list na mizi. Všeč mi je, da še vedno uporablja pisalo in liste. Zapiski na list ali v zvezek so mi tako zelo všeč. Verjetno zato, ker si zapiske tudi sama raje delam na papir. Ne maram tehnologije, nimam volje se učiti novih računalniških funkcij. Tudi moj telefon ima nešteto funkcij, ki jim sploh ne sledim več. Pa se mi jih sploh ne da naučiti. To mi predstavlja izgubo časa. Čeprav vem, da je namen tehnologije ravno to, da nam prihrani čas. Mogoče si pa ne želim prihranjenega časa?

Rada imam analogno. Ravno zadnjič sem razmišljala, ali bi si kupila kindle. Olajšal bi mi branje. Zagotovo. Sedaj vedno nosim s seboj preveč knjig. Tudi, ko se odpravim domov na oddih, vlačim s sabo polno torbo knjig. Kindle bi bil za to popoln družabnik. Ampak ne bom, ne morem. Ne maram tako brati. Rada voham liste knjig. Rada berem kratke opombe predhodnih bralcev, ki so nakracane po vogalih knjig. 
Da, rada imam analogno.

Gledam ga, kako si nekaj zapisuje, postavi pisalo ob list papirja in začne brati članek na zaslonu. Pri tem globoko zavzdihne, deluje mi, kot da je že pri koncu. Ko gre počasi s palcem in ostalimi prsti desne roke po bradi, kjer se za hip zaustavi, zaziba nazaj na stol in pogled usmeri proti stropu, vem, da nekaj zares premišljuje. Mogoče kako napisati neko poved. Ne vem, predvidevam. Lahko, da se motim.
Namesti se nazaj v normalno sedečo držo, roki položi na stol, obrne se poti meni, medtem pobrska po žepih svoje trenirke, na mizo položi tobak in filtre. S filtrom v ustih me pogleda in pravi: “Stavek ali dva še, da zaključim, ti pa lahko med tem odpreš steklenico.”Ko zvije cigareto, si jo postavi na mizo zraven pisala. Kakšne dve minutki ga še opazujem. Spet bere članek, negiben je, desna roka mu počiva na miški, trup je nagnjen nekoliko naprej, popolnoma je fokusiran, to mu vidim po tem, kako napet je njegov obraz, s palcem in kazalcem leve roke si podpira glavo, zraven nekaj zamrmra. Samo oči švigajo počasi od besede do besede, spet zamrmra, poskrola z miško, vidim, da je članka konec. Poskrola nazaj na vrh. Poprime za pisalo in še nekaj nakraca. Potem nekaj natipka tudi na računalnik. Vidim, kako pritisne na ikono diskete, kar pomeni, da je napisano shranil. Poklika ikse in zapre prenosnik.

Ležerno se nagne popolnoma nazaj na stol. Iztegne noge. Zavzdihne kot nekdo, ki se je preveč najedel. Kot jaz po navadi. Vedno se preveč najem. Roke za vratom sklene skupaj, spet sledi pogled navzgor. 
Šele zdaj se zavedam, kako rada ga opazujem.

Pogleda me. “Si?” Odkimam, da ne. Nasmehnem se mu, ko se mi pridruži na kavču. Noč je in mrzlo je. Oblečena sem v spalno srajco in zavita v debelo odejo. Usede se poleg mene, noge položi na klubsko mizo, kjer imam postavljeno skodelico kave še od popoldneva in napolitanke od zdaj. Jaz svoje položim na njegove. Čutim, kako mi mrzel zrak oplazi gole noge. Naslonim se mu na ramo. On položi svojo glavo na mojo in roko na nogo. 
“Boš deci?” me vpraša. Prikimam. Nekaj časa sva še tako. Ko takole leživa, se skoraj vedno nekaj pogovarjava, včasih pa tudi ne. Tudi če se ne, komunicirava. 
Potem vstane, odpre steklenico vina, tisto, katero naj bi že prej jaz, mi natoči kozarec. Natoči ga tudi sebi. Drži ga v levi roki. Vzame cigaret iz mize in se odpravi na balkon. Vstanem, se ogrnem v odejo, vzamem kozarec in se mu pridružim na balkonu. Tudi ob drugi cigareti mu delam družbo.

Ko naredim še zadnji požirek vina, kozarec postavim na majhno stekleno mizo in se odpravim v spalnico. On pa mi sledi.