Poskusila bom večkrat govoriti v dvojini

“Mislim, da moram oditi od tu. Mogoče bi morala oditi,” so bile moje misli. Moje glasne misli. Gleda me. Poznam ta pogled. Posmehljiv, dvomljiv. Pogled, ki mi pove, da so njegovi možgani sprocesirali moje besede, sam pa jim noče verjeti. Gleda me. Ustnice se mi ironično nasmihajo, pogled, ki se mi je sprva zdel nejasen, je začel prodirati globoko vame. Prebodel me je s pogledom. Bil je jezen. Gledam ga nazaj, umirjeno. Ne želim pogledati stran. Ne želim pokazati dvoma. Želim, da sprejme to, kar sem izustila. Želim, da moj obraz deluje brezbrižno. Upam, da mi uspeva. Gledava se, predolgo. Zdi se, ko da je minilo nekaj dolgih, tihih minut. V resnici sva se takole gledala zgolj nekaj pičlih sekund. 
“Mogoče ne znaš uporabljati dvojine.” S tem sarkastičnim stavkom končno prekine tišino.

Pomignem z rameni, vstanem, si natočim kozarec vina in se zleknem nazaj na fotelj. Razmišljam, kako reči, da sploh ne vem več, kaj mislim. Razmišljam, da včasih, ko govorim o naju res ne znam uporabljati dvojine. V večini primerov pa je niti nočem. Množina mi deluje svobodneje. Da mi lahkotnejši občutek, ne veže me na nič. Dvojina pa mi jasno nakaže, da sva tukaj midva. Brezkompromisno midva. Jaz in on. Nobenih vmešavanj. Ne vem, zakaj sem rekla, da mi množina da občutek svobode. Mogoče zato, ker se mi že od nekdaj zdi, da me vsa ta dvojina duši. Čeprav si skušam dopovedati, in vem, da me ne. Vem, to je hiba, ki se je želim otresti. Ne želim se otresti njega, čeprav deluje tako. Želim se otresti tega bednega občutka, ki me objame vsakič, ko se mi nekdo preveč približa. In midva sva prekleto blizu. Nikogar še nisem tako čutila. Rada imam to. Nimam pa rada tega občutka.

Na zofi sem s spodvitimi nogami, s kozarcem vina v roki in nejasnim pogledom tja nekam proti oknu dnevne sobe. Čutim njegov pogled na sebi. Vstane in se usede na desno naslonjalo zofe, s tem me prisili, da mu namenim pozornost. Želim vstati, pa me z roko zaustavi. Težko me je razumeti, če ne razumem niti sama sebe. Odkimam z glavo, srknem požirek. Zdi se mi, da se mi v očeh nabirajo solze. Tega ne maram, tega nočem. Pogledam ga in glavo položim v njegovo naročje.

“Midva bi morala stran od tega vrveža,” mi čisto potiho reče. Kot, da bi se bal, da me bo njegov glasni, prodorni glas prestrašil. Počutim se, ko da ne ve, s kakšno mero nežnosti mora ravnati z mano. Kako to sovražim. Še nikoli ni bil tako previden z mano. Tudi jaz še nikoli nisem bila takšna. Tako razgaljena nisem bila pred njim še nikoli. Ni me še videl takšne. Tudi sama sebe še nisem.

“Ampak rada imam ta vrvež.” Glas avtomobilov. Rada imam, ko zjutraj ob šestih slišim, kako komunala odvaža odpadke. Tako sem se že navadila na to meglo, ki se dviguje nad mestom, da imam rada tudi to. Rada imam, da zjutraj, takoj ko stopim na mrzlo ulico, bušne vame svež mestni zrak. Dvignem se iz naročja. Gleda me, ko da ne ve, kaj želim povedati. Mogoče ne vem niti jaz. Kozarec je že nekaj časa prazen, sploh ne vem, kdaj sem ga izpraznila. Verjetno, medtem ko sem razmišljala, kako mi je všeč, ko on govori v dvojini. Potem vem, da sva. Da on ve, da sva.
Nagnem se naprej in ga postavim na mizo. Zagledam se vanj. Vpraša me, kaj bova naredila. Spet dvojina, kako je lepa. Nasmehnem se mu, spet začutim solze.

“Poskusila bom večkrat govoriti v dvojini.”

Dam mu poljub. Dolg, strasten. Ne želim več govoriti. Pove mi, da okuša vino. Nasmehne se. Všeč mu je, ko imajo moje ustnice okus po vinu.