Moja insomnija se mora enkrat končati

3.05. Ne že spet. Kako dolgo še? Preverim, ali še spi. Spi kot ubit, vsaj eden od naju. Ležim na hrbtu, zrem v strop oziroma v čisto temo. Razmišljam, kaj mi je nazadnje pomagalo, da sem lahko zaspala nazaj. Štetje ovc? Kozarec mleka z medom? Vino? Gledanje televizije? Za to se moram prestaviti v dnevno sobo. Potem bom zaspala na kavču in se čez tri ure zbudila še bolj utrujena, kot če sploh ne bi spala. Začnem se premetavati po postelji. Nemirna postajam. Ne želim ga zbuditi. Ne spet. Sem ga že včeraj in predvčerajšnjim, malo imam slabo vest.
Obrnem se na levi bok in zrem vanj, kolikor ga pač sploh lahko vidim. Kako dolgo sem tako, ne vem. Kar naenkrat se zavem, da mižim, vidim travnik in ovce. Štejem ovce. Pridem do dvaintrideset, potem se zmotim. Začnem znova. To vajo sem ponovila verjetno petkrat, ker še vedno ni bilo učinka, počasi vstanem in se odpravim v kuhinjo. Odprem hladilnik. Vino ali mleko? Ura je nekaj čez tri, čez nekaj ur se moram odpraviti v službo. Če spijem en kozarec vina in še vedno ne bom mogla zaspati, se verjetno ne bom mogla ustaviti pri enem. Več kot enega pa ne želim, ne sredi tedna. Iz vina tudi ne morem kar tako preklopiti na mleko. To ni okusno. Ne maram, ko se mi okus vina v ustih pomeša z nečim, kar ni sir, čips ali pršut. Mleko z medom torej. Mama pravi, da je mleko z medom rešitev za slab spanec. Ok, pa dajmo.

Spim samo v spodnjicah in majčki zato se čisto tiho odpravim nazaj v spalnico po hlače, debelo jopo in nogavice. Na nočni omarici opazim njegove cigarete, vzamem jih. Tako se s cigareti v eni ter skodelico mleka v drugi roki odpravim na balkon. Ko takole sedim in gledam v sosednji blok, opazim, da je v drugem nadstropju prižgana luč. Še nekdo, ki ne more spati. Zanima me, kako se ta oseba sooča z neprespanimi nočmi. Mogoče pa je budna, ker dela? Spet sem si preveč pogrela mleko. Postavim ga v mikrovalovko, zavrtim gumb za minute, kolikor ga pač že zavrtim, nikoli nisem pozorna na to. In ko se mi zdi, ali ko se spomnim (in upam, da ni že prepozno) vzamem skodelico ven. Po navadi se mi na mleku vedno naredi malo smetane. Tudi tokrat se je. To me ne moti, saj je mrzlo, se bo že ohladilo.

Sedim in zrem nekam gor v nebo. Luno vidim. Rada jo imam, zdi se mi, kot da bi bila moj zaveznik. Sploh v teh dneh. Pogledujem naokoli, v misli pa se mi začnejo vrivati prebliski prejšnjega dne in življenja nasploh. Iz Instagrama sem spet odstranila kar nekaj ljudi. Tiste, s katerimi si nimamo nič več za povedati in profile ljudi, ki se trudijo tako zelo, da me zaboli, ko pomislim, kako težko jim more biti v tem imaginarnem svetu, kjer njihovi obupani poskusi, da iz sebe naredijo instagram zvezdo, pač niso obrodili sadov. Ustavim se ob določenem profilu in ugotavljam, zakaj ga po vseh izdajstvih še zdaj ne morem izbrisati? Ljudje te potrebujejo takrat, ko se jim zahoče. Ko se jim godi “krivica.” Ko potrebujejo ramo za jok. Zdaj so srečni, ne poznajo te več. Ne vem, zakaj. Mogoče zato, ker se gre za neko staro, že davno izpuhtelo navezanost. Mogoče profil odstranim jutri, ko me bo insomnija spet držala pokonci.
Tvojega profila ni.

Kdaj se bom zares lotila magistrske? Kdaj bom dokončala to, kar sem že začela? Kdaj se bom vrnila v Neapelj in Italijo, kjer sem prebila tistih nekaj mesecev. Kdaj se bom poglobila v družbeno neenakost Italije, ta kompleksni in skrajno nepravičen pojav.

Prebrala sem, da je moj namišljeni ljubimec Keanu zaljubljen. Prebrala sem tudi kar nekaj nebuloz o vodstvu Slovenskega mladinskega gledališča.

Glava je polna, moja skodelica mleka pa že skoraj prazna.

Kakšno leto nazaj sem, ko sem se selila, naredila čistko pri oblačilih, kozmetiki, nasploh vseh stvareh, ki sem jih imela. Želim si minimalizma. Tistega domačega minimalizma. Zdaj se želim spet seliti, ampak tokrat zares. Na svoje, čisto svoje.
Kdaj si bom lahko privoščila stanovanje na Prulah? Mogoče nikoli. Upam, da enkrat.
Želim si novo službo.
Želim si več tebe.
“Čeprav, želeti si še bolj se res ne da,” mi v mislih zapoje Severa. Zavrtim si jo na telefonu. Njeni komadi me pahnejo v nek vrtinec občutij, kjer svet okoli mene ne obstaja. Zavije me v plašč toplih objemov, iskrenih nasmehov in ljubečih ljudi. Zavije me v plašč iskrene domačnosti.
Zavije me v to, kar si želim.

Opazim, kako se jesensko listje na drevesu hrasta pozibava v lahkem nočnem vetrcu. Premišljujem, kakšen fenomen je Marilyn Monroe v 50. pomenila za svet, za Ameriko. Premišljujem, koliko Marilynk danes hodi naokoli, pa jim nikoli ne bo uspelo pustiti svetu takšnega pečata, kot je to uspelo moji dragi melanholični zapeljivki. Svet jim en dan poda roko, jim obljublja množice in bogastvo, naslednji dan pa jih prežveči in izpljune, kot odvečno slino, ki se ti nabere zaradi žvečilke. Mogoče bolje, da gredo v smeri, od koder so prišle, dvomim, da bi želele končati, kot je končala draga Marilyn.
Upam, da se me življenje in ljubezen ne naveličata tako hitro, kot sta se nje. Ali bolje, da se jaz ne naveličam njiju.

Upam, da bodo moji ljudje zdravi. To ni novoletna zaobljuba. To je vseživljenjska zaobljuba.

Nekaj me predrami. Moji senzorji so ga očitno zaznali. Obrnem se, vidim ga naslonjenega na vratih balkona. Na rahlo pomigne z glavo v desno. Vstanem in skupaj se odpraviva v spalnico.
“Si že ugotovila, zakaj daješ tak poudarek nasprotnikovemu pogledu med pogovoru?”

Moja insomnija se mora enkrat končati.