Imava pa trenutek

Se spominjaš, bil je 2. marec, okoli pol osmih zvečer, na obzidju pred Kolosejem.
Prijeten marčevski večer, sonce je počasi tonilo v pozabo, mogočni rimski Kolosej pa se
je v vsej svoji veličini bohotil v mestu večne romance, zgodovine in vonja po testeninah
bolognese. Nisem te slišala. Bila sem zatopljena v svoje misli. Ob pogledu na mogočni
Kolosej in rimski forum na desni, sem se izgubila v zgodovini tega mogočnega mesta.
Spominjala sem se, da sem dan prej zasledila rek: “Italija se je spremenila, Rim pa je
ostal Rim.” Italija me je navdušila, moje obline naredila polnejše in mi vrnila upanje v
sočloveka. Pripravljam se na odhod. Rim mi je bil postanek na poti iz Neaplja. Odhajam
domov. Kaj bom doma, ne vem. Razmišljam, kako bom pogrešala pico Napolitano, pa
lazanjo, pa brezskrbne Italijane, pa vonj po espressu, ki mi nikoli ni nadomestil naše
turške, a sem se ga navadila tako zelo, da bom poleg hrane pogrešala tudi to.

Kar naenkrat si me vrgel iz vrtinca misli. Stal si pred mano. Kako si me prvič ogovoril ne
vem, nisem te slišala. Opazila sem neko postavo na svoji levi, pa sem obrnila obraz od
rimskega foruma in tam si bil. Smehljal si se, se opravičil in me vprašal, kako sem, kdo
sem. Predstavila sva se, izmenjala nekaj malenkosti o Koloseju in njegovi veličini.
Minuto zatem sva že sedela skupaj na obzidju nasproti Koloseja in se pogovarjala tako
vsakdanje stvari, kot da bi se poznala že najmanj deset let in ne deset minut.
Preostanek najinih dni v Rimu sva preživela skupaj.

Rim je postal najin.

Rim in Italija sta me očarala s svojo romantično dušo prežeto z lahkotnostjo in užitkom.
Italija je ljubimec, ki se zave, da jutri ne bo ljubkoval svoje ljubljene, ker bo ta že odšla,
zato namerno živi za ta trenutek. Jutri mu ne pomeni nič. Jutri ne obstaja. Ker za kaj drugega mu ni mar. Ker življenje so hidrati, vino in
ljubezen. Brezglavo hitenje, predajati se skrbem, ki niso v njegovi domeni, tega ljubimec Italije ne pozna. Tega noče poznati. Ni zato tukaj. Tukaj je, da uživa, okuša.
Zato sem Italijo sprejela z vso svojo bitjo.
Ljubimec Italije mi je pokazal, za kaj v življenju je treba živeti, kaj častiti in kaj pustiti za
sabo. Takšnega užitka se doma ne bi znala naučiti in ga negovati, zato si mi Italija tako
pomembna. Še marsičesa ne bi spoznala brez tebe.

Hollywoodski filmi in njihovo prodajanje večne ljubezni mi gredo na živce, ampak tisti
odstotek moje duše, ki je odgovoren za to, da se počutim vsaj malce romantično, bi si z lahkoto lahko predstavljal, da sem ljubezen svojega življenja spoznala na obzidju
nasproti rimskega Koloseja. Je lahko še kaj bolj romantičnega? Čeprav oba veva, ti nisi
ljubezen mojega življenja in jaz verjetno nisem več ljubezen tvojega. Imava pa trenutek.
Trenutek, za katerega se lahko pretvarjava, da če bi se izšlo, bi resnično lahko
konkurirala najbolj pocukranim hollywoodskim romantičnim komedijam. Meni je to bilo
dovolj. Ni bilo potrebe, da se zgodba odvije, že začetek mi je bil dovolj. Ali sem skromna
ali strahopetna, ne vem. Vem pa, da sem s tem spoznala, da se lepe stvari resničnim
ljudem še dogajajo. Ne bom rekla, da sem začela verjeti hollywoodski mašineriji,
verjamem pa v trenutke, ki naredijo življenje polnejše, lepše.

Se spominjaš naslednjega dne, ko si me pustil čakati pred Kolosejem in se pol ure nisi
prikazal. Bila sva zmenjena. Ni mi bilo hudo te čakati. To, da si prepuščen italijanskim ulicam je privilegij. Tri mesece sem jih odkrivala sama, ta en dan res ne bo naredil razlike. Šla sem do foruma. Kot bi bilo včeraj, se spominjam, kako nam je ulični zabavljač prepeval Volare Cantare, ob tem sem se namerno ozirala okoli sebe in vsrkavala vase vse, kar sem lahko zaznala. Še vonjala sem bolj preudarno. Želela sem si, da okusi in vonji Italije ostanejo v meni za vedno. To se je dogajalo okoli šeste zvečer, ravno takrat si me tudi poklical. Sedaj se vedno, ko slišim ” volare, oh, oh, cantare, oh, oh, oh, oh, nel blu, dipinto di blu, felice di stare lassù,” spomnim nate in vonja Rima v tistem času.
Razjasnila sva nesporazum, za katerega
sva očitno bila kriva oba. Pa saj to sploh ni bilo važno. Že čez dvajset minut sva se spet
dobila. Odkupil si se mi z najdražjim sladoledom v Rimu, ki sva ga pojedla na Španskih
stopnicah, kjer sva se iz srca nasmejala uličnemu prodajalcu vrtnic, katere ti je želel prodati za tvojo “amore.” Ko bi le vedel, da nisva to, kar je mislil, da sva. Odšla sva naprej … v noč.

Popeljal si me v svet vonja vanilije, ki se prefinjeno meša z vonjem
čokolade, v egiptovske mošeje in dubajske plaže. Popeljala si me na vrh Španskih
stopnic in v ne tako nedolžen svet višav. Popeljal si me v globine, jaz
pa sem ti zmogla vračati zgolj površinskost. Površinskost vsega. Mene. Odgovorov.
Nasmehov. Še tega ti nisem mogla zagotoviti, da te takoj, ko bom stopila na letalo, ne
bom pozabila.

Seznanil si me z dejstvom, da se ljubezen lahko zgodi nepričakovano.
Seznanil si me z dejstvom, da te ljubezen vedno najde – čeprav ne traja večno. Včasih celo na tako osladen način, kot ga prikazujejo hollywoodski filmi.

Vztrajal si še nekaj dni po najinih dneh preživetih v Rimu. Želel si me obiskati.
A zame je trenutek minil. Italija te navda z občutkom neskončne ljubezni do vsega.
Razgali te in ti hočeš, nočeš brez cenzure, pokaže skrite kotičke tvoje duše. A ko
prestopiš njene meje, je konec. Konec je trenutka in konec je ljubimca Italije. In zame je bilo konec. In ravno zato se želim vrniti. Znova se želim izgubiti. Izgubiti v Italiji. Izgubiti v množici ljudi pred fontano Trevi. Izgubiti na firenškem mostu Ponte Vecchio. Izgubiti med neapeljskimi uličicami. Izgubiti v tebi. Želim si še.

Rim bo ostal najin.