Tisti prepir je bil najin najlepši

Na tebi mi je bilo všeč skoraj vse. Čeprav vem, da mi ne bi smelo biti. Ni normalno, da bi mi bilo. A kaj je sploh normalno v današnjem času? Ne maram besede “normalen”. Toliko stvari je, ki jih ne maram, a tebe sem vedno marala. Še preveč. Najbolj pa sem marala tvojo temačno stran. Ljudje, ki so ves čas nasmejani mi gredo na živce. Tako zelo mi gredo na živce, da bi jim najraje zavpila v obraz, da to ni normalno. Čeprav spet, kaj je normalno v današnjem času? Rada imam temačnost. Rada imam iskreno veselje. Rada imam jok od veselja ali žalosti. Rada imam jezo. Rada bi rekla, da imam rada tudi določeno mero agresije, a me je strah, da me boste narobe razumeli. Rada imam grom in strelo. Rada imam nevihto. Rada gledam, kako se lomi val. Rada imam vse intenzivne občutke.
Mlačnost me pusti pač mlačno. Mlačnosti si ne zapomnim. Mlačnost mi je dolgočasna in dolgčasa si v življenju ne želim. Vseh tistih mlačnih ljubimcev se zdaj s težavo spominjam. Tako vsakdanji in brez pomena so, kot je vsakdanja gneča na ljubljanski obvoznici. Ko me kdaj, katera od prijateljic, povpraša po kakšnem določenem spominu od teh ljudi, s katerimi sem si včasih marsikaj delila, se moram potruditi, da lahko povem kaj bolj oprijemljivega. Pri tebi nimam teh težav. Dal si mi to, kar imam najraje. Eksplozijo občutkov. Kako zanimivo. Pa ravno ti. Ti, ki si najbolj racionalna in umirjena oseba, kar jih poznam. Vedno si pravil, da sem kot ogenj in ti kot voda. Vedno si gasil mojo trmo. Mojo impulzivnost, mojo hitro jezo. Moje prehitro izrečene sočne besede. Pravil si, da sem eksplozivna kot bomba. In ko sva se skregala, si se na koncu vedno nasmejal in rekel, da imaš rad to mojo srbsko kri, ki v sporih najlažje privre na plano. Kako hitro si me prebral. Bila sem otrok emocij. Včasih je bilo to dobro, drugič spet ne. Želela sem si umirjenosti. Želela sem ohraniti intenzivnost občutkov, a sem se hkrati želela naučiti, kako iti s tokom. Kako biti voda, ki samo teče, se predaja. Svojo ognjevitost sem želela imeti pod kontrolo. Želela sem ločiti zrno od plevela tako zelo, da sem si umislila učitelja meditacije. Vem, kako klišejsko. Ne vem, kaj se zgodi, ko se naučiš dihati, ampak nekaj se. Zdaj sem kot ti. Zdaj obvladam situacijo. Pristnim občutkom pa se predajam še bolj divje, kot prej. 

Če bi me spoznal zdaj, bi bil presenečen.  

Se spominjaš najinega največjega prepira? Bil je čudovit. Vem, ugovarjal mi boš, sploh zato, ker je ta prepir zanetil še enega. Hujšega. Jaz sem ga, čisto nevede. Se spominjaš, kako si razbil mojo najljubšo vazo, ki sem jo kupila ravno v Beogradu. Vedno, ko sem videla to vazo, me je poneslo nazaj v Beograd, od kjer sem ti poslala razglednico na kateri sta bili prikazani Sava in Donava. Zraven sem pripisala »gde se Dunav sastao sa Savom.«
Se spominjaš, kako ti vaza ni bila dovolj in z roko si z vso silo udaril sliko na steni in izustil »da sem jebena pizda, ki misli samo nase.« Gledam te. Presenečena sem. In začnem se smejati. Vseeno mi je za ves nered in vso razbito navlako, ki leži po tleh. Stopim do tebe in te vsa nasmejana začnem poljubljati. Poljubov mi ne vračaš. Pogledaš me. Upam, da vidiš solze sreče v mojih očeh. Ves jezen odkimaš z glavo in odvihraš iz stanovanja. Pri tem ne pozabiš zaloputniti z vrati. Jaz pa sem te takrat imela najraje.

Sploh nisi vedel, da si mi takrat pokazal toliko pristnih emocij, da sem te od tistega trenutka naprej imela še raje. Sploh nisi vedel, da se nisem smejala tvojim besedam. Moj smeh si imel za smeh ponarejene arogance. Imel si ga kot dokaz za to, kar si izustil. V tvojih očeh sem bila egoist, ki te ni videl in slišal. Moj smeh je bil dodaten dokaz, da tvojim besedam ne dajem nobenega pomena. Moje strastno poljubljanje pa si doživel kot način manipulacije. Meni pa je bilo čisto vseeno, kako sem izpadla jaz. Kako si me videl ti. Meni si bil takrat najlepši. Naslednji dan sem ti rekla, da si mi pokazal umetnost. Pa si rekel »odjebi« in prekinil zvezo. Šele čez nekaj dni sva se zopet slišala. Preveč si bil jezen name. Vse kar sem rekla, sem res tudi mislila, pa mi nisi verjel. Ko se zdaj srečava kot prijatelja, se temu smejiva. Jaz pa še zdaj trdim, da je tista razbita vaza tvoja umetnina. Ti pa mi še zdaj večkrat rečeš, da sem egoistična pizda. Jaz ti pa povem, da sem te imela najraje, ko si to rekel v navalu pristne jeze.

Tisti prepir je bil najin najlepši.