Nobena lazanja ne bo imela takšnega okusa kot tista v Firencah

Odšla sem na eno pijačo. Mislim, da ni potrebno prav posebej poudariti, da se ta večer ni zaključil zgolj ob eni pijači. Zaključil se je po ne vem kolikih rundah piva, cigaret, novih poznanstvih in izmenjujočih pogledih.

Medtem ko je cel lokal zatopljen v rokometno tekmo med Slovenijo in ne vem še kom, se midva spoznavava. Ljudje okoli mene vpijejo, se smejijo, polivajo pivo, se prerekajo s sprednjimi sosedi, ker jim zakrivajo pogled na zaslon, jaz pa v tem vrtincu športnega duha, ki me obdaja, ujamem, da si iz Italije. Povem ti, da maja planiram potovanje na Bari, potem dalje na jug Italije. Ko izustiš, da si iz Barija, pogledam tja gor, se naglas zasmejim in ti v mislih pokroviteljsko pokimam. Ko ti napol v šali povem, da je slogan, kateremu sledim »ker življenje so hidrati, vino in ljubezen,« se zasmejiš in tudi ti na pol v šali vprašaš, kaj je narobe z mano, da se odločim iti živet v Neapelj. V eno izmed najbolj mafijskih mest v Italiji. Ko pogovor ob hrupu steče dalje in zveš, da pišem magistrsko nalogo ravno o Italiji, mi plačaš pivo. Kasneje se prestaviva ven. Pogovor steče tako naravno, kot bi se pogovarjala s prijateljico, ki v notranjosti lokala ob gin in tonicu navija za slovenske rokometaše. Večer se je zaključil. Naslednji dan si za nekaj dni odšel na izlet v Italijo, potem pa se zopet vrnil, da sva nadaljevala tam, kjer sva tisto noč končala. In nadaljevala sva jo tako, kot se v družbi Italijana pač spodobi – ob dobri hrani in vinu.

Si edini moški, ki mi je v dar poklonil testenine. »Ker življenje so hidrati, ali kako že.” Začnem se smejati. Še zdaj jih nisem odprla. Vreča, v kateri si mi predal testenine, je postala moja najljubša vreča za knjige. Z darilom si me presenetil, tako kot si me tisti večer presenetil še z marsičim. Mislim, da sem tudi jaz tebe. Poveš mi, da veliko govorim in da sem ti v teh par urah zastavila več vprašanj kot vsi tvoji učenci skupaj v vseh teh letih poučevanja.

Razmišljam, kako ga vidijo učenci.

Ko mi pokažeš knjigi, ki ju nosiš s sabo, začneva pogovor o literaturi in zaupam ti, da če bi že bila kdaj pisateljica, potem bi želela, med drugimi, napisati najboljši erotični roman. Erotični roman, ki bi se razlikoval od poceni prikaza spolnosti. Všeč mi je, ko ob tem ne narediš začudenega obraza, ampak mi odvrneš, da si spisal magisterij na temo erotike v sodobni književnosti. S tabo je pogovor o spolnosti enako sproščen kot pogovor o špagetih in mamini lazanji.

Bukowski, tista mrtva duša, s katero bi se, če bi bil še živ, želela družiti, kljub temu da se mi dozdeva, da bi bil naporna družba, a iskren prijatelj. Pogledaš me in poveš, da je ravno Bukowski bil tisti avtor pri tvojem delu, pri katerem si moral po nekaj prebranih delih za trenutek končati in se sprostiti, tako kot se Italijani pač sprostijo, ob dobri hrani in pijači. »Preveč surov je, sploh kar se tiče žensk in spolnosti,« rečeš, medtem ko čakaš na mojo reakcijo. Bukowski res ni primeren za večno romantične Italijane. Ne spada tja.

Kam spadam jaz?

Čas hitro teče, smejiva se, jeva in pijeva. Naslednji dan greš domov, jaz pa v svoj vsakdan. Preden se posloviva, mi poveš, da boš moj vodič na svojem rodnem Bariju. Vzel si boš prosto in priletel domov. Dom. Imaš dva doma. Čeprav nisi bil rojem v Italiji, se želiš vrniti tja, kamor so se vrnili tvoji starši. Tja, kjer lahko zavohaš ljubezen.

Želela bi si, da tvoj let ne bi bil odpovedan. Želela bi si, da moje potovanje ne bi bilo odpovedano. Želela bi si, da bi moja lazanja imela točno tak okus, kot jo je imela tista v Palermu, pa tista v Neaplju in Positanu, Rimu in Firencah. Nobena lazanja ne bo imela takšnega okusa kot tista v Firencah. In nikjer ne boš mogel zavonjati ljubezni tako očitno, kot jo lahko v Italiji.