Margaret Mazzantini: Novorojen

Ko sem prebrala kratek osnutek tega romana, sem si rekla, da moram knjigo prebrati, če že zaradi same zgodbe ne pa zaradi tega, ker se dogaja v Italiji in na Balkanu – v Bosni. Na dveh ozemljih, katera sta mi tako blizu in ju imam tako zelo rada. Italija je moja že nekaj časa, prevzela me je, vse, odkar sem v kaotičnem Neaplju nekaj časa tudi živela. Italija je zame poglavje zase, je moj skriti ljubimec, ki se mu znova in znova vračam. Balkan na drugi strani je domač, je moj/naš. Blizu nam je. In tako kot mi je blizu Italija, mi je blizu balkanski temperament. Da se ne razgovorim preveč o sebi in ljubezni do Italije ter balkanske duše, preidimo na roman Novorojen.

Knjiga ima nekaj manj kot 700 strani, dobesedno požrla pa sem jo v slabih treh dneh. Zgodba me ni izpustila, in ko sem bila vmes že prepričana, da vem celoten potek Gemmine življenjske zgodbe, me pripoved na koncu preseneti in resnično pokaže še tiste najbolj groteskne zublje vojne. Vsaka vojna je grozljiva. Vojna je strašna. Vojna je brezvezna. Popolnoma bedasta. Grozote, ki se dogajajo v medvojnem stanju, grozote, ki so jim izpostavljene žrtve vojne, so grozote, ki jim ne bi smel biti izpostavljen noben človek, ki se rodi pod tem našim ljubim, svobodnim soncem.

»Kako je življenje v miru bedasto!»

Avtorici Margaret je v knjigi uspelo prikazati trpkost, žalost in grozote vojne, ki so se v času razpada Jugoslavije dogajale na tleh Sarajeva. Prikaže nam življenjsko zgodbo Italijanke Gemme, ki se po 16 letih s sinom vrača v Sarajevo. V mestu, kjer je spoznala ljubezen svojega življenja, ljudi, ki so postali njeni prijatelji, kjer je spoznala resnico življenja. V mestu, kjer je spoznala, kaj to vojna je. Ko se vmes, ravno na začetku vojne, vrne domov v domači Rim, ji nič več ni samoumevno.

To je zgodba o ljubezni, še bolj pa je to zgodba o tisti izgubljeni generaciji, ki so, vse dokler se jim vojna, kot nepovabljen gost, ni prikazala na vratih, živeli v miru, v spokojnosti. Ko se enkrat zaslišijo granate, se ta mir v dom ne naseli nikoli več, pa četudi je po nekaj letih spet vse mirno. Duh vojne se naseli vate in te grize do smrti, do konca. Ne znebiš se ga. Tako se zdi tudi za Gemmo, ki ranam vojne podlega še po šestnajstih letih. Lahko bi ušla vojni in ji tudi je. A se zaradi ljubezni vrne v Sarajevo in vse dokler ne dobi svojega sina Pietra, ostane na zemlji prepojeni s krvjo svojih domačinov.

»Zlo je nocoj brez moči.«

S tem čudovitim stavkom, ki ga izreče Gemmin prijatelj Gojko, se pripoved nekako zaključi. Spomini na vojne čase režejo in zadajajo globoke rane, so opomnik tega, česar smo zmožni ljudje. Vrivajo se v mirne, spokojne dni in opominjajo žrtve, kako hitro lahko postaneš žrtev najnizkotnejših človeških namenov. Opominjajo, kako hitro se lahko lastne sanje porušijo in kako hitro ti je odvzeto upanje na lepši jutri. Na koncu, ko so vse zagate razrešene in po obujanju spominov na pretekle čase, Gemmin prijatelj s kozarcem v roki nazdravi, se zazre v nebo in reče: »Hvala.« Naj si bralec vsak po svoje razlaga, komu je zahvala namenjena. Pomembne pa so naslednje besede avtorice, ki nastalo situacijo opiše ravno z zgoraj navedenim citatom »Zlo je nocoj brez moči.«

Po knjigi so posneli tudi film s Penélope Cruz v glavni vlogi. Kot zanimivost lahko povem, da v njem igra tudi Branko Djurić Djuro, pa čeprav ga pokaže samo za slabi dve minuti.

Knjiga je izšla pri Založbi Mladinska knjiga, leta 2013
Prevedla: Anita Jadrič