Umberto Galimberti: Grozljivi gost: nihilizem in mladi IN Miti našega časa

Z italijanskim filozofom sem se spoznala približno leto dni nazaj, ko sem prebrala njegovo knjigo Besedo imajo mladi. Knjiga je sestavljena iz vprašanj v obliki pisem, ki tarejo mlade milenijce, naslovljena na Umberta Galimbertija. Kot sem zapisala že v lanski objavi, jim Umberto, kot pravi stari zaveznik ponudi roko, jih posluša, spodbuja in tolaži, ob enem pa skupaj z njimi artikulira probleme današnje družbe in priznava, da enostavnih rešitev ni.

Zdaj sem prebrala še njegovega Grozljivega gosta in Mite današnjega časa. Ker sta si knjigi po slogu zelo podobni, pa tudi po tematiki, ju bom obravnavala kar skupaj v eni objavi.

Grozljivi gost: nihilizem in mladi

V knjigi Grozljivi gost: nihilizem in mladi, avtor obravnava probleme in pojave, ki jih v današnjem času povezujemo predvsem z mladimi. Galimberti išče odgovore na kompleksna psihološka stanja mladih, ob enem pa jih želi s pomočjo razlag starih filozofov tudi pojasniti. Tako se boste v obeh zgoraj omenjenih delih, spoznali s kar nekaj filozofi, katere Galimberti navaja in citira v svojih delih.

»Kaj se zgodi, kadar kriza ni več izjema, temveč pravilo naše družbe?« M. Benasayag, G. Schmit (iz knjige Grozljivi gost: nihilizem in mladi).

Galimberti nam v tej knjigi predstavi gospoda nihilista in nas seznani z dušo mladih oz. njihovo vsesplošno negotovostjo, strahom, melanholičnostjo. Če smo pred nekaj leti lahko ugotovili vzroke svojih bolečin, današnje dni živimo v »afektu žalosti«, kot navaja Spinoza. Pri tem ne gre za bolečino ali jok, ampak za nemoč, za razkroj in odsotnost smisla, kar je tehnološki razvoj samo še okrepil, navaja Galimberti. Ta nemoč in stalna negotovost pa mlade oddaljuje od smisla življenja, čeprav ne vemo točno, kaj smisel življenja je, se zdi, da melanholija in stalen strah pred prihodnostjo, to pač ne moreta biti. Stopnjevanje teh čustev lahko pripelje tudi do depresije, ki lahko vodi v samomor. Avtor navaja, da se je stopnja samomorov med mladimi zvišala, razumevanje za ta pojav in ob enem rešitev pa išče v vrednotah, ki smo jih v tem tehnološko razvitem času ponotranjili. Vrednote, ki se oddaljujejo od resničnega oz. dosegljivega. Tukaj pa se skrivajo tudi pasti drog in njihovo uživanje, ki je med mladimi zelo pogosto. Galimberti pravi: »Ljudje se torej zatekajo h kokainu in psihofarmakološkim poživilom, da bi ublažili izbruhe tesnobe oziroma večjo ali manjšo izgubo pobude, zavrto dejanje, občutek neuspeha ali poraza, in ti dejavniki neusmiljeno trčijo ob paradigmi o učinkovitosti in uspehu, ki sta v današnji družbi bistveni za priznanje posameznikovega dostojanstva in eksistencialnega pomena.« In nadaljuje: »To kar je odpadlo v današnji družbi, je pojem meje. Brez meje pa osebno doživetje ne more biti drugega kot doživetje neprimernosti, če že ne tesnobnosti in nazadnje zavrtosti. In vse te lastnosti niso v skladu s podobo, ki jo družba terja od vsakogar izmed nas. Zaradi zavesti, da nismo izkoristili neke možnosti, se v hipu razširijo meje trpljenja, ki so navzoče v vsaki depresiji.

V svojem delu daje avtor zelo velik poudarek izobraževalnim institucijam in staršem. Kot navaja, bi se sploh šole morale zavedati, da vzgajajo mlade, ki še nimajo izoblikovane identitete, ki se vsakodnevno sprašujejo, kdo so, kaj so. Sprašuje se, kje so se v izobraževalnih institucijah izgubile kulturne kompetence. Temu vprašanju se še bolj podrobno posveti v svoji knjigi Miti današnjega časa, kjer pod drobnogled vzame najnovejše mite in jih skupaj s pomočjo Aristotela, Kanta, Spinoze, Freuda, Benthama in drugimi želi razbiti oz. najti njihove globje pomene, ki so stari vsaj toliko, kot je staro človeštvo.

Miti današnjega časa

Bolj kot da bi Galimberti moraliziral in za neko stanje v družbi krivil določeno generacijo ljudi ali posameznike, se poglobi v družbeni kontekst, in s tem bralcu približa njegovo lastno družbo/okolje. V tej knjigi Galimberti pod drobnogled vzame mite povezane z materinstvom, spolno identiteto, mladostjo, srečo, prav tako tudi mite inteligentnosti, mode, oblasti, blaznosti, trga. In mita, ki mu hočeš nočeš podležemo vsi – mitu globalizacije in tehnologije. Prav tako ne pozabi na, sploh v zdajšnjem času, blazno aktualnega mita rase, vojne in terorizma. Vse te mite sicira s pomočjo, že prej omenjenih, starih filozofov, s pomočjo katerih želi videti širšo sliko današnjega sveta. Preizprašuje dileme človeštva in skuša z neko objektivnostjo objasniti, zakaj družba v modernem času deluje, kakor pač že deluje.

Na koncu knjige, tako kot že v knjigi Grozljivi gost, še enkrat opomni na »kulturo bratstva,« pojem, katerega moderni, zahodni človek ne pozna. Vse, kar je tuje, kar ni »naše,« je tisti »drugi,« od katerega se je treba oddaljiti. Sam avtor trdi, da se pouka bratstva da naučiti zgolj v šoli (kljub temu da tukaj ne zanemarja družine), sam pravi, da zato: »ker bo šola edina lahko v oporo ljudem, ne le zato, ker omogoča skokovito izboljšanje sožitja, temveč zato, ker opozarja na pogoje za sožitje, v svetu, ki so ga komunikacijska in prevozna sredstva spremenila v enotno sosesko.«

Knjigi bosta všeč vsem tistim, ki bi si želeli bolje razumeti dogajanje v svetu skozi oči filozofije. In vsem tistim, ki ob knjigi radi napenjate možgane.

Zaključila bom z enim odstavkom iz knjige, ki je lahko lepa popotnica za malo poglobljenega razmišljanja.

»In vendar je odprtost za srečo dostopna kateremukoli človeškemu bitju ne glede na bogastvo, družbeni položaj, umske sposobnosti, zdravstveno stanje. Sreča namreč ni toliko odvisna od užitka, ljubezni, občudovanja drugih kot od polnega sprejemanja samega sebe, ki ga je Nietzsche strnil v izrek: Moraš postati tisti, ki si.«
Galimberti se je ob tej misli spraševal, kje so naše omejitve. Zakaj nam ne uspe omejiti zahtev. Po njegovo ravno to povzroča duševne bolečine.

Obe knjigi sta izšli pri založbi Modrijan. Grozljivi gost je izšla leta 2009. Miti našega časa pa leta 2011
Prevedla sta ju: Veronika Simoniti (Grozljivi gost) in Matej Venier (Miti našega časa)