“Klin s klinom, strast s strastjo, požar s požarom, demon z demonom.”

Se lahko pretvarjava, da se imava tako rada, da se vedno, ko se pogledava v oči, v njih izgubiva kot najstniški par, ki ravno skupaj zapušča vrata gimnazije. Čeprav veva, da to ni res. Midva se ob pogledu v oči pač izgubiva v občutkih samo sabotaže, krivde, jeze in konec koncev tudi občutkih pogube, ki jo čutiva eden do drugega. Pa je tudi to ljubezen? Je. Vsaj zame, pa zate tudi. Čeprav ni lepo, da govorim tudi v tvojem imenu in vem, da bi se ti ob tem na obrazu izrisal tisti tvoj sarkastičen izraz ob katerem izustiš “spet veš vse, kar se mi podi po glavi,” a si to lahko privoščim, ker vem da je res. To veš tudi ti, čeprav te iritira, da te berem kot odprto knjigo. Nikoli ne boš priznal, da poznam tvoje misli, tako dobro kot tvoje telo. Pa saj ti ni treba, tudi ti poznaš moje, pa tudi tega ne boš na glas nikoli priznal. A zakaj ne? Ker nimaš rad nadzora, in ker jaz nimam rada nadzora. Pred mano želiš prekriti svoje misli, sebe pa odtrgati od mene in mi ustreči to mojo svobodo, za katero trdiš, da jo razumeš bolj, kot bi si sama želela priznati. Praviš, da zaradi tega ne znam ali pa nočem uživati v dvoje. Veš, da to ni res. S to puhlico želiš opravičiti svojo težnjo po občutku nezavezanosti. Rečeš, da to delaš zaradi mene, a jasno je, da to delaš v enaki meri zaradi sebe, kot zaradi mene. A sedaj ti ne oporekam več. Pokimam in se strinjam s tabo. Malo se sprenevedava, pa saj to “malo” nikomur ne škodi.

Zaradi teh občutkov obstajava, vzela sva jih za svoje in jih spremenila v ljubezen. Vem, da se jeziš name, ker se ti na dan, ko si bil v mestu nisem oglasila na telefon in te povabila domov in vem, kaj mi s tem sporočaš. In vem, da je to ljubezen. Ne tista, za katero ljudje počnejo neumnosti, izrekajo usodne stavke in zvečer v solzah zaspijo, a vendarle je. Midva z lahkoto zaspiva, četudi en dan prej drug drugega raniva tako, da se zdi, da se tisti drugi ne bo nikoli več pobral. Mislim, da je tudi to ljubezen. Da, vem, da je. To je najina ljubezen, ki ne potrebuje potrditve, še od glavnih akterjev, se zdi, da jo komaj dobi. Zakaj bi na glas izrekala vse tisto, kar čutiva, in veva, da isto čuti tudi tadrugi.

Mogoče je to destruktivna ljubezen, prezvišena in arogantna ljubezen, ki se bo ob prvem tresljaju resnične zaljubljenosti razblinila. Zdi se, da je nad tisto vsakdanjo, ljubečo ljubeznijo. Nad tisto večno romantizirano verzijo zaljubljenosti, kjer ti že samo pogled drugega spodnaša tla, kjer te zaščemi, že samo ob tem, ko se spomniš, da se boš zjutraj zbudil z osebo, ki ti to ščemenje povzroča. A vendar, kaj nisva tudi sama popolnoma enaka? Naju zaščemi pač ta občutek nadvlade. Meni spodneseš tla pač s tem, ko mi poveš, da se s steklenico vina javiš jutri in ne danes. In ne prenesem misli na to, da bi se zjutraj skupaj zbudila, pozajtrkovala, potem pa se objeta razšla. Ne prenesem, ker toliko, kot si te želim, si želim tudi svoja neorganizirana, samotna jutra, kjer je vonj tebe na posteljnini še edino, kar me spominja nate.

Nič ne trdim, da je to nekaj, kar bo trajalo. Vem, da ne bo. Nestabilnost me pač ne more venomer držati. Ali pač? To, kar je najino, bo izpuhtelo ob prvi priliki, ko se bo nekdo od naju srečal s preprostostjo. Baje tako prepoznaš »tisto ta pravo.» Tisto, »kjer namerno ne raniš in namerno nisi ranjen,» to so njihove besede, ne moje. Pravijo, da če raniš, potem ne ljubiš. Je to res? Mogoče pa ne zadajava bolečih udarcev en drugemu, ker bi to želela, ampak ker drugače ne znava en z drugim. In vedno znova se vračava v ta nama znani občutek. Lahko to »ta pravo» spoznava skupaj, ali jo bova morala iskati drugje? Nekdo mi je enkrat rekel: »ko sem te prvič videl, sem vedel, da si oseba, s katero bi želel preživeti preostanek mojih dni.« Kako pocukrano, kajne? Tega ti nikoli nisem povedala, ker vem, kako bi se pogovor zasukal. Sva skeptika in takrat si nisem dovolila, da bi te besede pretvorila v nekaj zasmehujočega. Ker vem, da bi jih. Tako ti kot jaz, čeprav jih sama ne bi želela, a vem, da jih skupaj s tabo bi. Pa vendar, mogoče pa je to ta »ta prava.« In vem, da od naju tega niti ne pričakujem, ker vem, da s tabo tega ne želim. Nočem, da mi ti kadar koli rečeš kar koli takega. To ti ne pristaja. To nama ne pristaja. S tabo nisem ista kot sem z njim. Ko sem s tabo, se zdi, da poznava samo črno in belo, vmesnih odtenkov ni. Ja, ne. Prideš, greš. Zdaj, potem. Z njim pa samo sem.

Mogoče mu lahko celo verjamem?

In kot je rekel Bartol: »klin s klinom, strast s strastjo, požar s požarom, demon z demonom. Da obvladaš demona, moraš biti sam demon ali pa to postati.” Kako vplivava en na drugega, pove marsikaj o nama.

Mogoče mu pa lahko celo verjamem?