V življenju nikoli nisem marala polovičarstva, zato se tudi trudim, da najdem svoj drugi par rok in nog

Še zdaj se jih po večerih, ko se v srcu betonske džungle vse umiri, sama pa zrem skozi okno v zvezdnato nebo, poslužujem. Čeprav bi se občutkov in spominov, ki so vzplamteli v meni takrat, spominjala tudi podnevi, pomešana med gručo ljudi na glavnem trgu. Nostalgije izpred tistih let mi ni nikoli problem privleči na plano in se z njeno pomočjo neodgovorno izmikati dnevnim obveznostim, ki kar kličejo po moji pozornosti. Ko sem bila mlajša, bolj vihrava, trmasta in zaletavata, sem s prezirom poslušala vse, ki so trdili, da verjamejo v sorodne duše. Na tej točki bi me vsi spiritualisti, glede na to, da imam v mislih ljubezensko zvezo dveh osebkov, popravili in besedno zvezo »soroda duša«, zamenjali za »dušo dvojčico«. Kakorkoli že, sedaj me je po otroško sram, da sem nekaj, kar je tako (po mojem) čisto, preprosto in lepo, gledala s takšnim prezirom.

Ne želim, da se me narobe razume, seveda sem vedno na nek način verjela v ljubezen. Nisem pa verjela v ljubezen na prvi pogled. Avtomatsko so asociacije ob tej besedni zvezi bile neumne ameriške romantične komedije, katerih ideal so nam prodajali in s katerimi so pitali najstnice lačne ljubezni in popolnosti. Sem pa verjela v zaletavost na prvi pogled. Verjela sem v privlačnost na prvi pogled. Verjela sem v igro »ti loviš« na prvi pogled. Nisem pa verjela v ljubezen na prvi pogled. Bila sem skeptična, in ugotavljam, da sem z leti zopet spet vse bolj in bolj skeptična do stvari, ki se ne tičejo ljubezni. Zdi se, da sem z leti manj skeptična v ljubezen na prvi pogled kot na kaj drugega. Kot bi obrnil ploščo.

Ko se vrnem štiri leta nazaj, na večer, ko sva se v tuji deželi spoznala, vem, da je bilo nekaj več kot navadna zaletavost. Mislim, da si še vedno ne upam trditi, da je bila vez med nama posebno sublimna, nekaj v smislu sorodne, vem pa, da od takrat naprej v vsakem iščem in želim na silo izsiliti, da bi v meni vzbudil tiste občutke, ki so priplavali na plano takrat, ko sem bila s teboj. Ne želim in nočem tistih intenzivnih, silnih občutkov, ki so se takrat pretakali v meni, razkrivati in pojasnjevati. Iz egoističnih razlogov želim, da ostanejo samo moji. Z njimi se hranim, ko mi svet postane prenaporen. Po drugi strani so za ljudi, ki tega niso doživeli vsi poskusi opisovanja popolnoma brezpredmetni, kdor pa je to doživel, tega ne potrebuje.

Mislim, da vedno bolj verjamem v mit sorodne duše. Glede na to, kako blizu so mi grški miti in legende, kako zelo se z njimi poistovetim, in kako rada bi živela v času, ko so ljudje vanje še verjeli, se mi zdi, da si želim verjeti tudi v mit, ki pojasnjuje, kako je bog Zevs osebe zaradi prevelike popolnosti in strahu pred njihovo nadvlado, preklal na dva dela. V osnovi smo imeli štiri noge in štiri roke, dve glavi in dve srci, sedaj pa tavamo po svetu s samo dvema rokama in nogama, eno glavo in enim srcem in iščemo svojo drugo polovico, ki nas bo dopolnila. Po tihem temu tudi verjamem, rada bi temu verjela. Vem, da bom temu popolnoma verjela, ko bom izkusila nekaj tako veličastnega. V življenju nikoli nisem marala polovičarstva, zato se tudi trudim, da najdem svoj drugi par rok in nog. Da bom cela, čeprav bi mi spiritualisti zopet nasprotovali, to vem, ker sem bila dovolj dolgo v njihovi družbi. Njihov nasvet je, dokler nisi cel ti, ne moreš pričakovati, da te drugi izpopolni. Dragi moji krišne in bude, saj se ne gre za to, da nisem zadovoljna sama s sabo. Ne iščem (več) popolnosti. Čeprav me, perfekcionista kot sem, tu in tam še vedno zanese. Ne iščem izpopolnjenosti v drugem, v njemu. Sprašujem se, koliko ljubezni nam je v življenju resnično namenjene. Koliko radosti in čiste ljubezni so nam bogovi odločeni podariti. Sprašujem se, kako močna mora biti volja ljubezni in ljubljenosti, če nisi izpopolnjen, ko imaš vse in ne osebe, s katero bi to lahko delil. Sprašujem se, kako se je morala Janis Joplin počutiti, ko je izjavila »On stage, l make love to 25,000 different people and then l go home alone«.

Nisem obupana, prepoznam pa vzorec, ki se ponavlja. Prepoznam, ko na vseh, ki se mi dovolj približajo, iščem tisto globino, tisto nekaj, za kar bi bilo vredno ostati. Prepoznam vzorec, ko nevede v vseh rjavih očeh, ki me dovolj dolgo zrejo, upajoč, da končno odkrijem, kaj je bilo na tvojih tako zelo nenavadnega, iščem globino, ki sem jo uzrla pri tebi. Ko tega ne najdem v očeh, grem dalje na goli hrbet. Tam iščem znamenja, ki so mi bila tako znana. So te znamenja, pojava, postava delali tako posebnega? Prepoznam tudi, ko je bolečina, jeza in žalost nekaj popolnoma drugega, kot je bila jeza in žalost pred štirimi leti. Sedaj nastopi brezbrižna bolečina. Jeza, ko ugotoviš, da si brezbrižen tudi ti, da tudi z njim nisi bil sposoben ustvariti magičnosti občutkov. Jeza se pomeša z brezbrižno bolečino, ko ugotoviš, da ne veš, kakšno vzdušje še moraš ustvariti, da se bo neizmerna moč občutkov zopet pretakala po tebi. Jeza, ko ugotoviš, da namesto vzhičenosti nastopi brezbrižnost. Prepoznam vzorec, ko iščem te občutke, ki so se kot vroča lava prebudili v meni takrat tam nekje na drugem koncu Evrope. Ne iščem njega, iščem občutke, ki jih je znal s preprostim pogledom, preprosto gesto ali nasmehom, izbezljati iz globin mojega bita, duše, srca … še tega ne vem, kje vsi ti občutki spijo in čakajo nanj, vem samo, da nekje so.

Pa saj nisem edina, mogoče sem samo ena izmed redkih, ki si to sedaj že upa napisati. Včasih sem mislila, da te lahko denar in moč zasvojita. Včasih sem mislila, da te slava in poželenje zasvoji. Nisem vedela, da te lahko zasvoji tudi občutek iskanja pristne jeze, ljubezni, bolečine. Pa se mi zdi, da te resnično zasvoji samo resnična ljubezen, ki je pristno s temi občutji tudi povezana. Zakaj bi jo potem upajoč vsi po tihem ali na glas tako zelo iskali? Če bi bil denar dovolj in moč, pa slava in oboževanje, zakaj potem toliko ljudi, ko jih povprašaš po njihovi ljubezni, govori o strtih srcih?

Nisem edina, ki si te občutke prizna in jih išče. Sem pa mogoče edina, ki se to raje sprašuje v samoti med štirimi stenami, brez obveze do tistega, ki predstavlja »varen pristan« v primeru, da mojega drugega obraza in drugih parov nog in rok slučajno ne srečam. Mogoče sem na vseh ostalih področjih tak perfekcionist ravno zato, ker globoko v sebi vem, da ostaja možnost, da bo vsaj eno področje v mojem življenju za vedno ostalo polovičarsko?