Zakaj minimalizem tudi pri knjigah in kaj je doprinesel mojemu življenju

Zame besede minimalizem pomeni namerno izogibanje kopičenju stvari in usklajenost naših osebnih odločitev z našim načinom življenja.

Kljub temu da minimalizem zame ni pretirano nov pojav, sem se bolj sistematičnega minimalističnega načina življenja lotila lani maja, ko sem se po nekajmesečnem življenju v Italiji vrnila v Ljubljano in sprejela odločitev, da se je v mojem življenju začelo novo obdobje, kjer bo ustaljeno življenje z redno službo in novo nastanitvijo zamenjalo potovanja in tisto mladostno cigansko življenje, ki mi je toliko časa odgovarjalo.

Pri meni je minimalizem prisoten na veliko področjih, odkar vem zase, imam strogo določene prioritete, kar mi zadevo precej olajša. Ta miselnost prevladuje pri vseh sferah mojega življenja.
Pred zagato sem se srečala samo pri eni stvari – knjigah. Zakaj in kako hitro sem jo rešila pa v nadaljevanju.

Svojih nekaj prostih dni sem tedne nazaj preživela tako, da sem naredila popolno reorganizacijo knjižnih polic. Pred devetimi leti sem se preselila v Ljubljano, domača soba pa je od takrat naprej bila zatočišče vsem knjigam, ki sem se jih odločila kupiti, sem jih dobila v dar, ali pa sem jih dobila po knjižnicah kot odpisano gradivo. V teh letih se je zato v moji stari sobi nakopičilo res ogromno različnih knjig. Stanovanje v Ljubljani, kamor sem se preselila lani maja, pa je po drugi strani že vsebovalo skrbno izbrana knjižna dela. Problem so mi torej predstavljale tiste knjige, ki sem jih pustila doma, vedela pa sem, da jih ne želim v svojem stanovanju, prav tako pa nisem mogla še popolnoma sprejeti odločitve, da se jim popolnoma odrečem. Dokončno je odločitev padla pred nekaj meseci, ko sem sama s sabo imela iskren pogovor, udejanjila pa sem ga pred kratkim.

Še nekaj let nazaj so mi vse knjige bile svete, ne glede na avtorja, žanr ali debelost. Sedaj, ko sem zopet postala bolj kritična do knjig, se mi določenim knjigam dejansko sploh ni bilo problem odpovedati. Kot sem nekaj malega omenila že v prejšnji objavi, kjer govorim o prebranih knjigah tega leta, sem še letos januarja sledila smernicam na področju založništva in izdaje knjige, mislila sem, da si resen bralec samo takrat, ko slediš smernicam, bereš moderne romane, slediš novejšim izdajam in si sploh do potankosti na tekočem z vsem kar se okoli branja dogaja. No, ko sem ugotovila, da se popolnoma brez veze silim v branje določenih knjig in avtorjev, zgolj zato, ker želim slediti novostim, in ko sem ugotovila, da sem pač oseba, ki ne samo, da ima rada stara babičina krila in plašče, pač pa tudi avtorje, ki so že nekaj več sto let pod rušo, in da se resnost mojega statusa bralca ne meri po tem, koliko knjig imam na knjižni polici, da pravzaprav sploh ne vem, kaj resen bralec je, ampak mi je pomembno samo to, kaj berem, kaj od tega odnesem, kako berem in kako znam to uporabiti, potem je bilo odpovedati se določenim knjigam nekaj izjemno preprostega.

Sem kritična oseba in včasih poslušam tudi to, da naj se tega malo znebim, ker mi bo (baje) v določenih situacijah v življenju lažje. Zdi se, da sem zadnje dve leti to začela prakticirati pri knjigah, pa lahko iz prve roke povem, da ni bilo življenje nič kaj lažje, kvečjemu težje. Spomniti sem se morala, da mi vse knjige, vsi žanri in vsi avtorji pač ne odgovarjajo, da ima tudi bralec neko svojo identiteto, ki se z izbiro knjig potrjuje in da se z izbiro literature odločaš o komunikacijskem orodju, ki ti lahko pomaga pri socialnem, kulturnem in umetniškem izražanju.
Sedaj na moji knjižni polici kraljujejo knjige avtorjev, katera dela so mi izjemno pomembna. Dela in avtorji, ki jih izjemno cenim in dela, ki imajo zame izjemno vrednost in moč. Za vse ostalo, žal, na mojih ljubkih majhnih bivalnih površinah, ni prostora. In za to mi sploh ni žal.

Če sem včasih kopičila knjige, ker sem mislila, da so vse knjige enako pomembne in si zaslužijo prostor na moji polici, sem se tega sedaj odvadila. Če sem včasih bila mnenja, da samo število knjig nekaj pove o osebi, sem se tega mnenja do sedaj že otresla. Zavedam se, da je minimalizem čisto osebna stvar, in da je k moji odločitvi o tem, da imam na svoji knjižni polici manj knjig, pa to tiste, ki me resnično ganejo, povezano tudi s tem, da mi na pogled pač odgovarja tako urejen dom.

Neaktivnost instagram profila fabiani_books

Tako kot je padla odločitev o minimalizmu na področju knjig, tako je padla odločitev o neaktivnosti instagram profila fabiani_books. Odprtje tega profila je bilo povezano predvsem s tem, da bom na tekočem s knjižnimi novostmi, da bom v stiku s slovenskimi založbami in njihovimi objavami in da bom od drugih knjižnih profilov dobivala priporočila o zanimivih literarnih delih. Vse to pa sem želela ločiti od svojega osebnega profila. In kot se je branje vsepovprek izkazalo za neučinkovito zame, tako se je tudi ta profil izkazal za neučinkovitega. Z izjemo dveh založb in mogoče enega ali dveh profilov sem vse bolj in bolj opažala, da me v resnici sploh ne zanima, katere knjige založbe priporočajo v branje in kaj berejo drugi ljudje. Kar seveda ne pomeni, da so knjige, ki jih priporočajo slabe, pomeni samo to, da sama temu ne želim več slediti. Čisto iskreno lahko to imenujemo tudi šibkost knjižne identitete, a kakorkoli že to imenujemo, dejstvo je, da lahko tudi brez instagram profila dobiš informacije o knjižnih novostih in njihove ocene. Kljub temu da sem se prostovoljno podala v to in prostovoljno sledila vsem različnim profilom, mi je kljub dejstvu, da sem knjižni molj, to bombandiranje postalo preveč in velikokrat se sprašujem o verodostojnosti vsega, kar je na internetu oz. na socialnih omrežjih. Lahko bi rekla, da se je z uvedbo tega profila, nekoliko izgubila moja identiteta bralca. Zame je tukaj zunaj že vsega preveč in zato se tudi umikam nazaj na svoj osebni profil.

Še vedno pa se bom posvečala mojemu FABIANI blogu, ki je nastal pred skoraj 5 leti, popolnoma ločeno od instagram profila fabiani_books.