Dan in noč. Sonce in luna. Tako se včasih zdi moje življenje. Včasih sem dan jaz in ti noč, spet drugič zamenjava vlogi. Jaz in ti. Mlajša, starejši.

Ljubim, ko me svež jutranji zrak poljubi na še zaspane oči. In ljubim, ko je luna moja spremljevalka na poti k tebi. V enem dnevu lahko zamenjam veliko vlog. Nisem nestabilna ali zlagana, ampak z lahkoto tisto poslovno obleko, po kateri me poznajo v službi, zamenjam za lahkoten boho gypsy videz, ko se namenim k tebi pod oder. Iz zadnje vrste te opazuje, nikoli nisem v ospredju. Potuhnem se v čisto zadnjo vrsto, naročim gin in tonik in se predam. Včasih se mi zdi, da si tam samo zame, včasih se zdi, kot da sva doma v domači dnevni sobi. Všeč mi je, ko ti ljudje ploskajo, na obrazih ljudi vidim, kako si te lastijo. Včasih dobim občutek, kot da živiš moje sanje. In spet drugič, mi sam rečeš, kako mi zavidaš mojo stabilnost. Sploh sedaj, ko sem v teh koronskih časih, s svojo navadno službo, res jaz tista “ta stabilna”. Ko končaš se ti spet pridružim in skupaj greva v noč. Moj si nočni boemski popotnik. Ti si en ekstrem, jaz drugi.
Črna in bela, vmesnih ni. Ko me prizadaneš, se začne moje telo upirati na način, da ne želi sprejeti ničesar, kar dam vase. Ko sem spet normalna jaz in ko sem lačna, z lahkoto pojem še tvojo porcijo. Jočem se, ko me nasmejiš do solz in takrat, ko se skregava. Z največjim veseljem bi ob tebi rada postala bolj diplomatska, pa ne znam. Ti tudi ne. Tako sva si podobna, a tako različna. Tvoji ekstremi me delajo še bolj živo. In ti praviš, da te moji moji ekstremi delajo pristnega. Čeprav se mi zdi, da to ni čisto res. Si veliko bolj prizemljen kot jaz.


Včasih lahko postane nevarno, ko en ekstrem sreča drugega. Zato sem se naju vedno bala.

Sva skupaj in sva narazen. Divja in mirna. Dneve, ko se ne vidiva, dneve, ko sva po cele dneve skupaj. Gasiš moj ogenj in jaz te pogrejem. Zaspiva pomirjena, zaspiva jezna en na drugega.

Bi znala ubrati srednjo pot?